7. CELOTA: Delovna razmerja v kmetijstvu
Kmetijski sektor zaposluje okrog 10 milijonov delavcev v EU in predstavlja okrog 1,4 odstotka BDP-ja (2022). Njegova relativna velikost v BDP-ju in skupni zaposlenosti, kakor tudi struktura sektorja in njegovih glavnih izdelkov, se med državami članicami razlikujejo, je pa strateškega pomena za vse države.
Z vidika poslovanja in delovnih pogojev je kmetijstvo zelo raznolik sektor, ki vključuje družinske kmetije in zelo mala podjetja, kakor tudi velika nacionalna in večnacionalna podjetja.
V vseh državah prevladujejo majhne, družinske kmetije, ki zaposlujejo le družinske člane ali dodatno le manjše število sezonskih delavcev. Na podlagi podatkov Eurostata, leta 2016, devet od desetih kmetijskih delavcev v EU so bili bodisi lastniki kmetij ali njihovi družinski člani.
Vendar v vseh državah obstajajo tudi velika kmetijska podjetja. Pravni okvir o udeležbi delavcev v večini držav se nanaša le na večja podjetja, ki običajno predstavljajo le opazno manjšino glede na celoto zaposlenih v kmetijstvu.
Za delovna razmerja v kmetijstvu je značilen visok delež negotovih in celo nelegalnih delovnih pogojev, zlasti za sezonske delavce in delovne migrante, ki predstavljajo pomemben delež v zaposlovanju v kmetijstvu.
Delovni pogoji so zelo različni, vendar je delo pogosto fizično zahtevno in nanj vplivajo vremenske razmere, sezonske razmere in stopnja mehanizacije.
Kmetijstvo je bolj dovzetno za nesreče in bolezni na delovnem mestu kot večina drugih panog, razlogi pa so precejšnji fizični napori, uporaba strojev in kemikalij ter izpostavljenost naravnim dejavnikom, med drugim.
V večini držav obstajajo sindikati in združenja delodajalcev v sektorju – to so ključni deležniki v udeležbi delavcev. Obstajajo tudi različne druge organizacije, kot so zbornice, združenja in zadruge, ki zastopajo interese kmetijskih proizvajalcev.
Zaradi strukture sektorja in pogojev zaposlovanja je v kmetijstvu stopnja sindikalizacije nizka v primerjavi z industrijskimi in storitvenimi panogami.
