9. CELOTA: Evropski zeleni dogovor in kmetijstvo
Evropski zeleni dogovor, odobren leta 2020, je skupina političnih pobud, ki si prizadevajo, da Evropa postane prva podnebno nevtralna celina do leta 2050. To bo zahtevalo korenite in obsežne spremembe na vseh področjih družbe in gospodarstva, bo pa med sektorji kmetijstvo »na prvi črti«.
Strategija EU Farm to Fork (»Od kmetije do vilice«), ki je prav tako odobrena leta 2020, je ena od ključnih strategij evropskega zelenega dogovora, z namenom ustvariti socialno, ekološko in ekonomsko trajnosten sistem hrane, ki bo odporen proti vsaki prihodnji krizi.
Čeprav je kmetijstvo EU edini veliki sistem na svetu, ki je zmanjšal svoje emisije plinov z učinkom tople grede (za 20 odstotkov od leta 1990), je še vedno eden od glavnih sprožilcev podnebnih sprememb in degradacije okolja, saj povzroča 10 odstotkov emisij plinov z učinkom tople grede v EU.
Hkrati kmetijski delavci že neposredno opažajo posledice hidrogeološke nestabilnosti, degradacije tal in erozije tal v delovnih pogojih.
Podnebne spremembe so že povečale tveganja za zdravje delavcev skozi povečano izpostavljenost ekstremnim temperaturam in onesnaženju zraka ter posledično tveganje toplotne izčrpanosti, dehidracije in obolenj, povezanih s toploto.
To je privedlo tudi do povečane potrebe po prilagodljivosti, saj je treba nujno prilagoditi organizacijo dela in uporabo tehnologije, kar hkrati pomeni potrebo po dodatnem usposabljanju delavcev.
Kmetijstvo je ena od panog z visokim deležem »rjavih del« (brown jobs), oziroma del, ki so povezana z zelo onesnaževalnimi dejavnostmi in pri katerih so nujne precejšnje strukturne spremembe, da bi postale podnebno nevtralne.
Prisoten je tudi velik delež manj in srednje zapletenih del, ki se izvajajo z veliko rutine. Zelo verjetno je, da bo nanje vplivala avtomatizacija (digitalizacija), ki je pogosto neločljiv del zelenega prehoda.
Podnebni prehod mora biti družbeno pravičen, vključno s prilagajanjem podnebnim spremembam ter ustvarjanjem in izvajanjem politik, katerih namen je, da te spremembe omilijo.
To pomeni, da EU in države članice morajo sprejeti ukrepe in zagotoviti sredstva za zaščito delavcev, čigar delovna mesta bodo izginila ali se bodo v tem procesu precej spremenila.
Brez takšnih ukrepov lahko pride do močnih regresivnih distribucijskih učinkov pri podnebnih spremembah in podnebni politiki – lahko se zgodi, da najvišjo ceno plačajo tisti, ki so že najbolj ogroženi, vključno z delavci na negotovih delovnih mestih in z nizkimi plačami. Torej, družbena pravičnost podnebnega prehoda terja vključevanje delavcev v ustvarjanje ter izvajanje njenih politik in ukrepov, tudi na ravni posameznih podjetij.